Svet za radiofuzijo RS (SRDF) o zakonu:
Imamo predloge za prave rešitve, ki izhajajo iz pravih problemov (prepis); »pravi problemi, ki jih zasledimo v posameznih členih pričujočega zakona in ki morajo skrbeti pripravljavca novega predloga zakona o medijih so, da so se postopoma prelevili iz posrednika med javnostjo in resničnostjo v tistega, ki ustvarja in širi svojo umetno konstrukcijo realnosti«.(konec prepisa).
Državni zbor RS je včeraj »v prvem branju« obravnaval nov Zakon o medijih (Zmed -1). Zakon o medijih, se spreminja – popravlja po zares dolgem času in skoraj vsi smo mnenja, da ga je potrebno posodobiti in spremeniti. Ampak ne v zakon, ki gre v smeri, da bomo (beri Vlada) imeli večji nadzor nad pisanjem in da bomo z njim omejevali svobodo govora. Tak zakon kot je predlagan s strani ministrice za kulturo Aste Vrečko je katastrofa za vsako demokracijo.
Torej osnova za pravno državo in naša ustavna pravica je svoboda govora. In osnova za svobodno življenje in napredek države ter njenih prebivalcev je tudi pluralna medijska krajina. Sedaj pa, kaj je pa značilno za to pluralno medijsko krajino? Ja, nekaj bolj liberalnih medijskih hiš ali pa recimo medijev, pa časopisov, pa nekaj bolj desnih.
Mogoče mislimo, da je še kaj sredinskih, čeprav sam verjamem, da jih je bolj težko najti. Torej gre za to pluralno, pomeni barvito, medijsko krajino, ki naj bi imela en skupni imenovalec; nepristransko in objektivno novinarstvo in poročanje. In tako to v tujini v sosednjih demokracijah tudi izgleda. In noben greh ni, če imamo, t.i. desnosredinski volivci, pa tudi poslanci, eno televizijo raje kot drugo, pa tudi nič ni narobe, če imajo tako tudi bolj levo politično usmerjeni, drugo televizijo raje kot desnosredinski. Tudi to je demokracija. In tako to izgleda tudi v večini držav v Evropski uniji. Tako, da najbolj pomembna za t.i. pluralno medijsko krajno je dovolj medijev in dovolj velika konkurenčnost med mediji, kajti konkurenčnost je edina, ki vodi do večjega truda za to, da bomo boljši. Do večjega truda za to, da bomo, če hočete tudi branili demokracijo in svobodo govora. V ta trud pa šteje, da pišemo (…da mediji pišejo) objektivno, nepristransko, pošteno in da preverjajo informacije, ne pa da prepisujejo eni od drugega, brez da bi preverjali resničnost dejstev, brez da bi raziskali zadevo. Torej tega nam sedaj manjka in verjamem, da je potrebno, to pluralnost medijske krajine izboljševati. Toda pozor, tega nikakor ne gre delati na način, kot ga imamo pred seboj v Zakonu o medijih, ki ga je spisala Levica.
Torej, še enkrat, prioriteta vsakega novinarja mora biti nepristransko poročanje, preverjanje dejstev, ter pošteno delo. In pošteno delo se nagrajuje, in če se pošteno delo nagrajuje z branjem, s spremljanjem oddaj, in seveda prispevkov, če se to pošteno delo nagrajuje, potem tudi medijska hiša, še posebej pa gospodarska družba, časopisna hiša, ne more biti v stiski za finance, ker ima bralce, ki jo plačujejo in berejo. Ne vem no, možno je da sta Večer, pa Delo, v stiski za svoje finance in tudi za obstoj v takšni obliki kot sta… Če pa bi tam zares dobro delali, bi imeli bralce, imeli bi prodajo, ne glede na to, ali izhajata v klasični – papirni obliki, ali pa v obliki platforme – spletne strani. In zaradi tega, še enkrat, mi nekaj ne delamo prav, če delamo enako, tako kot/ter v smislu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem smo pač ostali v prostoru in času kot naši časopisni hiši.
To vemo tudi nestrokovnjaki, a žal je podobnega mnenja tudi več strokovnjakov s področja medijev, iz medijske sfere; ti so tudi zapisali (uredniki, novinarji, ter bivši vodje medijev), da močno dvomijo, da bo zadeva peljana v smeri, da bomo prišli do večje pluralnosti medijske krajine, ter do boljših pogojev za delovanje medijev in novinarjev v Sloveniji. Tudi bivši novinarki in urednica, ki izhajata iz čisto liberalnega pola kot sta Majda Širca in Mojca Šetinc Pašek, dvomita v pošten namen in v resnične spremembe na boljše. Mojca Š. Pašek je denimo Vlado in koalicijo opomnila na to, da ima občutek, da se s predlogom in rešitvami iz zakona vračamo v 80. leta prejšnjega, socialističnega sistema in v čas cenzure. Sedaj bi želel omeniti še drugega »dvomljivca« v te “napredne” spremembe ZMed -1, gospoda doktorja dr. Dejana Verčiča, ki takole zapiše; »Zakon o medijih je zastarel, škodljiv, nepotreben«.
Profesor Dejan Verčič torej označuje ta zakon kot zakon, ki temelji na razumevanju medijskega delovanja iz 20. stoletja, medtem, ko ne poseže v realnosti 21. stoletja. Po njegovem mnenju je slab, nepotreben, in če bo potrjen v Državnem zboru, tudi škodljiv. Predlagatelji po njegovih besedah slepo sledijo vsemu najslabšemu, kar sta Evropska komisija in Evropski parlament sprejela na področju digitalizacije medijev ter umetne inteligence. Ja, tehnološke spremembe (še posebej dostopnost interneta) so seveda bile velike, ampak že deset let nazaj smo vedeli, da časopisne hiše ne bodo preživele z mediji v »papirnati« obliki. Če bodo še naprej prodajale svoje, dnevnike, svoje tednike v papirnati obliki? Torej, ker nismo (niso) šli naprej in se prilagajali digitalnemu svetu in zapisom, jim sedaj pomaga Vlada, ki čez »silvestrsko noč« naredi en zakon, ki jim bo vsem pomagal na zeleno vejo. V njem je dejansko, zelo malo dobrih rešitev, ampak notri pa ima še pet ali pa deset takšnih »hakeljcev«, ki bodo omejevali svobodo govora in odpirali lov na čarovnice tudi med vplivneži, kar pa je seveda za našo demokracijo in dolgoročno prihodnost, uspešnost Slovenije zelo škodljivo. Torej spoštovana ministrica Vrečko, meni je žal, da vas kritiziram, ampak ta vaša socialna demokracija ter ta, seveda v prihodnosti zaželena vaša socialna ekonomija, nam bosta uničili gospodarstvo in Slovenijo.
In še enkrat naj povem, da ima vaš predlog ogromno kritik s strani zainteresirane in vpletene javnosti in stroke, naj torej povem, da so ga »raztrgali« tudi na Svetu za radiofuzijo ter prof. dr. Dejan Verčič in drugi. No, kdo sploh je ta gospod doktor Verčič, ki je dejansko raztrgal zakon. On je raziskovalec s področja komunikacij in izjemen poznavalec teorije za stike z javnostmi. Potem je profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, katedra za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi, predstojnik oddelka za komunikologijo, veliko časa je vodja za stike z javnostmi in je doktoriral na London school of economics and political sciences United Kingdom. Torej še enkrat, eden od najbolj citiranih raziskovalcev na področju globalnih odnosov z javnostmi na svetu, je zakon raztrgal. Potem pa imamo tukaj še težke besede, kritike s strani drugih slovenskih udeležencev, ki se jih ta zakon dejansko dotika, in sicer; kaj so v svojih pripombah na predlog zakona zapisali na SRDF. Oni so na 30. straneh podali pripombe in pa seveda tudi dobre predloge, ter zapisali naslednje: “Imamo več slabih rešitev v tem zakonu, glavna ugotovitev Sveta za radiodifuzijo pa je, da Predlog Zakona o medijih – 1, napisan nejasno in omogoča prevelika tveganja, saj dopušča oblikovanje dojemanja resničnosti in vplivanja na odločitve uporabnikov medijskih storitev. Na strani 4 iz mnenja SRDF, imamo predloge za prave rešitve, ki izhajajo iz pravih problemov; »pravi problemi, ki jih zasledimo v posameznih členih pričujočega zakona in ki morajo skrbeti pripravljavca novega predloga zakona o medijih so, da so se postopoma prelevili iz posrednika med javnostjo in resničnostjo, v tistega, ki ustvarja in širi svojo umetno konstrukcijo realnosti«.
In kot povzame SRDF ter se lahko strinjamo vsi razmišljajoči, kot enega večjih trenutnih problemov na področju medijev vidimo v tem, da so se prelevili in sedaj ustvarjajo »umetno konstrukcijo realnosti«, po domače pa nam novinarji skozi medije vsiljujejo svoje mnenje. Se pravi, mi smo s tem predlogom, pa čeprav je mogoče bil spisan v cilju večje pluralnosti, moramo reči, da smo dejansko zanemarili dokaj veliko dejstev, katera bodo pripeljala morda celo do manjše pluralnosti medijske sfere. Tako da čeprav predlagateljica Vrečko, ne glede na to, da navaja, da je cilj Zakona o medijih v smislu večje pluralnosti, ter tudi večje preglednosti lastništva medijev, in da bodo potem mediji kot gospodarski subjekti lahko subvencionirani ali sofinancirani, kar dobro načrtuje tudi stranske učinke zakona. Dejansko se v zakonu skriva več členov, s katerimi bo vlada in njeni inšpektorji za spletne vsebine, lahko disciplinirali medije in seveda omejevali svobodo govora. Torej jaz v samem zakonu vidim hudo posploševanje, mešanje pojmov, in nepošten namen, ter mi to daje nekako vtis, kot da predlagatelj sploh ne pozna zadeve, kako deluje javna in kako zasebna medijska sfera in kako deluje tržno gospodarstvo.
Kajti sedaj, če gremo na statuse posameznih medijev-medijskih hiš, zna iti za n zasebno, privatno zadevo (Radio, TV )ali pa za javno Radio, TV kot je RTV Slovenija, in to sta dve, kot noč pa dan različni medijski hiši. Ali ne? Se pravi, tisti, ki so v slogu (tipu), tržnega gospodarstva, svobodne gospodarske pobude, morajo zaslužiti, da preživijo, če ne propadejo. V javno RTV pa se seveda tudi moramo včasih kot poslanci »vtakniti«, zaradi tega, da nam ne bo vsako leto, po domače rečeno, požrla za deset milijonov evrov več kot smo načrtovali, kvaliteta programov pa nam ostaja na nivoju iz 80. let. Pa tudi v to, da 20 ljudi (zaposlenih), dejansko skrbi za eno, ena do dvourno oddajo in tako naprej. In nimamo seveda tudi poslanci – nikakor nimamo pravice, da se vtikamo v svobodno gospodarsko pobudo, ter moramo zagovarjati naš sistem in kot izvoljeni predstavniki ljudstva moramo tudi zagovarjati ustavo RS, demokracijo, pravno državo. In s temi predlogi, draga Vlada na nek način tudi načrtno (kljubovanje) / nenačrtno (zaradi neznanja) spodkopavate našo pravno državo in pa demokracijo. Te vaše socialistične ideje delajo veliko škodo naši prihodnosti, ter naši uspešnosti. Imam še mogoče en povzetek iz članka od gospe Širca, ki je dolgoletna ustvarjalka in novinarka, urednica in tako naprej, in sicer pravi takole; v 80. letih je bila na RTV cenzura in so bili ti »nacionalkini« novinarji med tem ali nadaljujejo delo ali vse skupaj pustijo. Zakaj? Pravi takole: “Sprejeti utišanost, torej ko te utiša vlada, kot se dogaja sedaj s tem zakonom, ko te prestrašijo, da več ne upaš govoriti kar zapažaš, sprejeti utišanost pomeni poraz in pristanek na to, da tako tebe kot sistem okrog tebe usmerjajo drugi«. Puščajo te sicer v varnem, a odvisnem zavetju in seveda tam si tako dolgo, dokler pišeš kot želi vlada in pa predstavniki javnosti oziroma stiki z javnostmi Vlade Republike Slovenije”. To je PR in ne raziskovalno novinarstvo!
Čeprav po moje Zakon o medijih – 1 ni primeren za nadaljnjo obravnavo, je bil na plenarnem glasovanju DZ RS, dne 4. 2. 2025 potrjen.
Opozarjam vas, da vam ne sme biti vseeno, ker se moramo za svobodo govora in za demokracijo vsak dan znova boriti.
Hvala lepa za spremljanje mojih komentarjev
Jožef Lenart, poslanec za dostojno življenje in učinkovito državo